Od sedaj tudi pri nas projektiramo s pomočjo BIM tehnologije, s programsko opremo BricsCAD.

Oživimo prazno podstrešje, HITREJE NAPREJ, Priloga Dela in Celjskega Sejma

Mnoga podstrešja po Sloveniji samevajo in so praviloma polna krame. V časih, ko so stanovanjska posojila prej izjema kot pravilo, so postale predelave podstrešij v mansardna stanovanja spet aktualne. Kako se lotimo tega gradbenega projekta, piše v nadaljevanju arhitekt Matjaž Suhadolc.

Rešitev stanovanjskega problema

Graditelji stanovanskih hiš so se svojih projektov v preteklih desetletjih v glavnem lotevali z idejo, da mora biti hiša dovolj velika, da bo v njej nekoč lahko bival še vsaj en otrok s svojo družino. Zato je bila med najvišjo bivalno etažo in streho v preteklosti pogosto vrinjena betonska plošča na katero so bile dodane se vsaj tri vrste zidakov. A vizije teh graditeljev so se kasneje največkrat razblinile, saj so otroci kmalu zapustili dom in si ustvarili življenje drugje. Podstrešja so tako večinoma prazna dočakala današnje dni. In ker je služb manj kot pred leti in ker je bančno posojilo postalo privilegij redkih posameznikov, je pač tako, da se je marsikateri tridesetletnik vrnil nazaj v domače gnezdo. Mansarda morda zdaj celo prvic zares rešuje stanovanjski problem mladih. Pustimo dejstvo, da smo še v letu 2008 v Sloveniji zgradili 9960 novih stanovanjskih enot, med katerimi so mnoge še danes brez lastnika. Investicija v preobrazbo podstrešja v mansardo je v mnogih pogledih dostopnejša in predvidljivejša, kot nakup nove nepremičnine.

Potrebujemo gradbeno dovoljenje

Mansarde se glede na vrsto objektov v katerih so načrtovane, ločijo na mansarde v enostanovanjskih objektih in na mansarde v večstanovanjskih objektih. Ker je ureditev mansarde poseg, pri katerem se delno spreminjajo konstrukcijski elementi in bivalne površine stavbe, je za to vrsto posega praviloma potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje.

Posameznik, ki se odloči urediti mansardo v enostanovanjski hiši, si mansardo največkrat zamisli kot zaključeno stanovanjsko enoto. Ta naj bi vsebovala vse bivalne, spalne in servisne prostore, pogosto pa tudi lastni dostop preko zunanje komunikacije. Za normalno sobivanje dveh gospodinjstev je takšna zasnova sicer logična in življenjska, vendar pa prinasa določene težave v fazi priprave projektne dokumentacije. Novo stanje bi spreminjalo osnovno klasifikacijo stavbe iz enostanovanjske v dvostanovanjsko. Ta, na videz nepomembna sprememba je pravzaprav bistvena, saj veljajo za gradnjo dvo in večstanovanjskih stavb bistveno strožje zahteve. Te v prvi vrsti pomenijo obseznejšo in dražjo projektno dokumentacijo, v fazi gradnje pa pretirane posege v stavbo, ki močno podražijo investicijo.

Investitor se po posvetu s projektantom navadno odloči za kompromisno resitev, po kateri se hiši ne spremeni osnovna klasifikacija. To na kratko pomeni, da se v projektni dokumentaciji mansarda prikaže kot funkcionalna razširitev obstoječih bivalnih prostorov. Pri tem pa je bistveno, da hiša ohranja en glavni vhod in da je iz načrtov razvidno, da je organizirana za bivanje enega gospodinjstva, ki je seveda razširjeno za predvideno število uporabnikov.

Potrebne so mnoge spremembe

Predelava podstrešja v mansardo je pogosto precej grob poseg. Strehe hiš, grajenih v zadnjih desetletjih imajo naklon med 25 in 35 stopinjami, zato prostor pod streho z oddaljenostjo od kolenčnega zidu precej počasi pridobiva na višini. Investitorji zato pogosto razmišljajo o izvedbi podolgovatih frčad, spremembi naklona strehe, spremembi višine strehe ipd. Z arhitekturnega vidika je ureditev mansarde poseg, ki spreminja celotno hišo, tako vizualno, kot tehnično in funkcionalno. Spremembe na ostrešju spreminjajo tudi vse štiri fasade hiše, zato je smiselno razmisliti o energetski sanaciji in arhitekturni prenovi celotnega stavbnega ovoja. Nova etaža povečuje ogrevano prostornino za znaten delež, zato je pogosto potrebna prenova ogrevalnih naprav. S povečanjem števila uporabnikov se poveča število interakcij znotraj hiše, tudi te je potrebno vnaprej predvideti in zagotavljati dovolj zasebnosti za vse uporabnike hiše. Ne nazadnje je potrebno predvideti tudi zadostno število parkirnih mest ob objektu.

Kaj pa zaščitene hiše

Mansardo je mogoče urediti tudi v starejših enostanovanjskih objektih, na območjih varovane kulturne dediščine. V teh primerih je seveda bistveno upoštevanje pogojev, ki jih investitorju naloži zavod za varovanje kulturne dediščine. V splošnem so dovoljeni posegi v te objekte manj invazivni, omejeno je poseganje v fasadni pas in v ostrešje. Nove frčade praviloma niso dovoljene, je pa pogosto dopustna vgradnja strešnih oken. Na strani glavne fasade nekaj manj, na zadnjih straneh nekaj več. Tesarske spretnosti mojstrov izpred sto in več let so bile izjemno bogate, zato je v teh stavbah ponavadi želja po izvedbi vidne strešne konstrukcije. Toplotno izolacijo, ki se sicer vgrajuje med špirovce, se v teh primerih položi v ravnino nad špirovci. Ker so stara ostrešja skoraj po pravilu izvedena v naklonu 45 stopinj, so mansarde teh hiš zelo zračne in včasih pravo nasprotje nekoliko bolj utesnjenim prostorom v spodnji etaži.

Neizkoriščena podstrešja večstanovanjskih objektov

Kaj pa večstanovanjske zgradbe z neizkoriščenim podstrešjem? Ker v moderni večstanovanjski arhitekturi strme dvokapne strehe po 2. svetovni vojni skoraj ni več, tu govorimo predvsem o objektih starejšega nastanka. Najstarejše stavbe te vrste, so nekdanje vojašnice iz časa Avstro-Ogrske in pa v zgodnjem 20. stoletju grajene stavbe reguliranih mestnih karejev. Mnoge med njimi so danes v dokaj slabem stanju in potrebne celovite prenove.

Prodaja mansarde v tem pogledu lahko predstavlja način pridobitve sredstev za prenovo dotrajanega stavbnega ovoja. Pred takim posegom stanovalci izdelajo načrt etažne lastnine, s katerim se natančno določi lastniške deleže na skupnih delih stavbe na podstrešju. Stavba nato pridobi gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo in spremembo namembnosti podstrešja. Pred prodajo se nato v mansardi izvede osnovne posege na skupnih delih. Izdela se ustrezen dostop, zagotovi se možnost priključitve na vsa dostopna omrežja javne infrastrukture. Tudi v teh primerih je lahko nova mansarda sodobnejša in za bivanje bolj prijetna od marsikatere novogradnje.

Matjaž Suhadolc, u. d. i. a.

Lifting za propadajoče arhitekturne lepotice, SLOVENSKE NOVICE, AVGUST 2015

avtor: Blaž Kondža

Slovenska arhitekturna in stavbna dediščina, ki bi jo veljalo ohraniti, niso le gradovi in vile, ampak tudi mnogo množicam neznanih stavb.

Na naših straneh smo že pred časom opozorili na številne gradove in bolj znane objekte arhitekturne dediščine, ki so zaradi tega ali onega razloga prepuščeni propadanju. Pogosto je to umiranje na obroke povezano z različnimi sodnimi postopki ali pa je lastniku preprosto zmanjkalo denarja oziroma so mu banke zaprle kreditno pipico.

Anonimna stavbna dediščina

Medtem ko klic na pomoč propadajočega gradu med ljudmi hitro vzbudi simpatije in iskanje rešitev, je usoda tako imenovane anonimne stavbne dediščine drugačna. Statistika odkriva, da je med približno 460.000 enostanovanjskimi objekti več kot 70.000 starejših od sto let. Kot anonimno stavbno dediščino razumemo hiše, grajene s tradicionalnimi stavbarskimi tehnikami, iz lokalnih gradiv in brez izrazitih stilnih ali avtorskih potez. Take zgradbe najdemo po vsem slovenskem podeželju, v starih vaških in mestnih središčih.

»Anonimna stavbna dediščina je pričevalka zgodovine preprostih ljudi,« razlaga arhitekt Matjaž Suhadolc. »Čeprav je nastajala v relativnem pomanjkanju materialnih virov, je preživela stoletja. Generacije mojstrov stavbarstva so arhitekturo znale oblikovati glede na lokalne geografske in podnebne razmere. Ker so te na slovenskem etničnem ozemlju izjemno pestre, je raznolika tudi arhitektura naših pokrajin.«

Država za celostno ohranjanje

Ohranjanje kulturne dediščine je ena od nalog države, zato smo se z vprašanji obrnili na Ministrstvo za kulturo. Zanimalo nas je, kako država gleda na problematiko anonimne stavbne dediščine in kako ukrepa, da bi preprečila klavrni propad teh nevidnih arhitekturnih lepotic. »Ministrstvo za kulturo oziroma zakon o varstvu kulturne dediščine sledi sodobni evropski kulturnovarstveni doktrini, ki je v zadnjih desetletjih svojo pozornost in varstvo preusmerila s posameznih spomenikov z izrazitimi dediščinskimi vrednotami na varovanje 'skromnejše' dediščine, katere vrednost je predvsem ambientalna. Govorimo o tako imenovanem 'celostnem' ohranjanju dediščine, ki jo zagotavljamo skozi prostorske akte, v katerih je treba načrtovati nove rabe prostora in dejavnosti na način, da se tudi ta dediščina ohrani in integrira v razvojne potrebe lokalnih skupnosti,« pojasnjujejo. Sicer pa je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije tisti, ki identificira in vrednoti nepremično kulturno dediščino: predlaga vpis v register te in pripravlja predloge za razglasitev kulturnih spomenikov tako lokalnega kot državnega pomena.

Vloga lokalne skupnosti

Za kulturni spomenik se lahko razglasi objekt, ki je izrazit dosežek ustvarjalnosti ali dragoceno prispeva h kulturni raznolikosti, je pomemben del prostora ali dediščine Slovenije ali vir za razumevanje zgodovinskih procesov, pojavov in njihove povezanosti s sedanjo kulturo in prostorom. Splošna strokovna merila za izbor enot kulturne dediščine so avtentičnost (neponarejenost in izvirnost), ogroženost (ne toliko v pomenu fizične, temveč kot izginjanje), ohranjenost kot kompliment avtentičnosti, redkost kot posebni vidik izjemnosti in starost kot eno najstarejsih spomeniskovarstvenih meril, pravijo na Ministrstvu za kulturo.

Poudarili so pomen lokalne skupnosti, ki pri ohranjanju dediščine v izvornem okolju prevzema izjemno pomembno vlogo. »Lokalna skupnost lahko najuspešnejse varuje in ohranja z vključevanjem dediščine v svoje prostorske in razvojne dokumente ter s financiranjem varovanja in oživljanja spomenikov ali drugih ukrepov varstva dediščine. Zato je čedalje večji poudarek na aktivnem vključevanju javnosti v dediščinske programe. Strokovne službe posvečajo veliko časa popularizacijskim programom, kajti varovanje in ohranjanje se začneta šele, ko se skupnost zave pravega pomena dediščine.«

Energetski vidik starih gradenj

Čeprav je arhitektura področje nenehnega izumljanja, pa naj bi vedno upoštevali tudi spoznanja iz preteklosti, jih ohranjali, nadgrajevali in prilagajali sodobnemu času, je preprican Suhadolc. »V stari hiši danes lahko živimo enako dobro kot v novi. Še vec, v stari je neskončno malih podrobnosti, ki jih v novo ni mogoče vnesti. Tisto drobno merilo v stvareh, ki so prijetne na otip, imajo svojo pripoved in so ne nazadnje dobro videti, ko poleg postavimo kaj novega in sodobnega, daje bivanju v stari hisi poseben čar,« pravi Suhadolc, ki je skupaj z arhitektoma Rožičem in Drašlerjem pred leti zasnoval študijo, kako bi se lotili prenove stare idrijske hise.

Kaj pa varčna raba energije? Debeli zidovi starih hiš so izjemno učinkoviti pri blaženju temperaturnih viškov. V poletni vročini notranjost hladijo, v nočnem hladu grejejo. Stare hiše so v okolje pogosto umeščene tako, da so zaščitene pred najhujšo vročino in bivalnim prostorom zagotavljajo senco poleti ter osončenost v hladnejših letnih časih. »Največ škode na starih in nevzdrzevanih objektih povzroči talna vlaga, a tudi to težavo je s sodobnimi tehnologijami mogoče rešiti za dostopno ceno.«

Kjer je volja, je pot

K sreči v nekaterih primerih lastniki vidijo v stari zgradbi priložnost. Nekdanji hlev ali skedenj je marsikje že desetletja zapuščen, ker pa se danes spet oziramo k samooskrbi, so gospodarska poslopja znova zaželena dopolnitev. Da je v izvirno prenovljenem seniku mogoče tudi bivati, dokazuje primer iz Gorenjske, kjer so lastniki ob pomoči biroja Ofis arhitekti ohranili avtentično podobo gorenjskega senika, v notranjosti pa so uredili prostorno in sodobno počitnisko stanovanje. Iz propadajoče stavbe je nastal atraktiven dom, ki hkrati pomeni revitalizacijo tako arhitekture kot celotnega vaškega prostora.

Od leta 1960 smo v Sloveniji zgradili skoraj 300.000 enostanovanjskih hiš, le za redke pa bi lahko uporabili izraz arhitektura. »Te stavbe so energetsko potratne, zato je danes aktualna energetska prenova. Da bo ta izvedena ustrezno, bo morala postati del celovite arhitekturne prenove,« je prepričan Suhadolc.

Skoraj pol milijona malih stanovanjskih nepremičnin, razsejanih po vsej Sloveniji, pomeni enako število priložnosti, da v prihodnje našim krajem znova vrnemo nekaj tiste izjemnosti, ki so jo nekoč imeli.

Še pred štirimi desetletji smo znali do tal porušiti celotno, v potresu poškodovano, vendar z vidika kulturne zapuščine neprecenljivo vas pod Kobariškim Stolom. Tam, kjer so bila najboljša kmetijska zemljišča, je nastal novi Breginj. Naselje industrijskih his z garažami, v katerih so bile namesto avtomobilov pogosto »parkirane« tolminske cike (slovenske avtohtone krave), pravi Suhadolc. Breginj se nam žal dogaja ves čas. Pri nas še vedno prepogosto poleg stare hiše zraste nova, stara pa počasi propade in na koncu izgine. »Če je bila stara vpeta v prostor kot optimalni odziv človeka na danosti okolja, je pri novi ta vidik večinoma zanemarjen.«
Ob nekdanji Cesarski cesti med Brezjami in Begunjami v vasi Zgornji Otok stoji eden najlepših primerov anonimne stavbne zapuscine na Gorenjskem. Stara furmanska gostilna ima na portalu letnico 1733. V zadnjem času je na strehi zazevala luknja, zato se bo brez najnujnejših popravil v nekaj letih podrla. Hiša je v lasti propadlega podjetja, ki škode na strehi do danes ni saniralo. Na celotnem ozemlju ZDA je le nekaj deset hiš, ki so starejše od tiste na naslovu Zgornji Otok 6. Američani jih tržijo kot narodne znamenitosti. Kako bomo pri nas poskrbeli za reševanje vrhunskih izdelkov preteklosti?
image_13708680_2.jpg

Arhitekturni izzivi sodobnega okolja, Priloga Dela BIVANJE IN OKOLJE

Sodobni prostor nudi številne nove izzive. Z razvojem digitalnih svetov, s pomočjo katerih mnogi opravljamo delovne obveznosti in v katerih gojimo družabne stike, smo na naš prostor v preteklosti prepogosto pozabili. Arhitekt je v tej luči dobil novo, odgovorno nalogo, da spodbudi z razmisleku in povabi k razpravi o prostoru. O aktualnih temah našega prostora smo se tokrat pogovarjali z arhitektom Matjažem Suhadolcem iz biroja Suhadolc arhitekti in sodelavca arhitekturne skupine Odprti krog.

 

Pomladi se sočasno z naravo prebudijo gradbišča širom Slovenije. Vsakdo, ki se poda v gradbeni projekt, se v najzgodnejši fazi načrtovanja sreča z arhitektom. V zglednih primerih to sodelovanje traja vse do dokončanja stavbe.  Nekateri se z arhitektom ali oblikovalcem posvetujejo tudi pri opremljanju ali prenovi notranjih prostorov. Arhitektura je v svojem bistvu izredno širok poklic. V eni osebi združuje kreativca, inženirja, inovatorja, pogajalca in več. O čem pa arhitekti dandanes razmišljajo? Kaj novega vam lahko ponudijo? Kam vas lahko popeljejo in nenazadnje, kaj je to sezono hit?

 

Novodobni graditelj

»Arhitekti letos naglas stavimo na prenovljenega – informiranega, kooperativnega in odgovornega naročnika« pravi Suhadolc, in nadaljuje: »V aprilu smo prav takega naročnika pospremili v Milano, kjer je potekal 54. mednarodni pohištveni sejem.« Kot razlaga, gre za dogodek ki vsako leto ponudi vrhunski preplet oblik, materialov in barv v režiji priznanih imen oblikovanja in industrije. Katere smernice je prinesel sejem, smo ga pobarali. »Večina ponudnikov prisega na polnost izkušnje. Sodobna oblika ni le paša za oči. Je prijetna na otip, je udobna, je tehnično dovršena, vanjo je vgrajena zgodba. Postavitve, ki so sicer izrazito sodobne, poustvarjajo atmosfero šestdesetih, sedemdesetih. Mnogo je reinterpretacij modernih klasik, ki zadihajo v novi originalnosti,« pravi arhitekt.

Trajnostni razvoj za prihodnost

Na samem dogodku obiskovalci sicer niso zasledili pretiranega zanimanja za vprašanja trajnostnega razvoja, zato je po mnenju našega sogovornika prav tu še največ rezerv za prihodnost. »Velika industrija v svoji notranjih logiki na ta vprašanja morda niti ne zna poiskati odgovora, se mu je pa tudi letos znala izogniti nadvse elegantno in s slogom,« še doda. 

Prav trajnost je v sodobnem oblikovanju, še bolj pa v arhitekturi zelo aktualna tema. Pri trajnostnem razvoju gre za iskanje ravnovesja med naraščajočim globalnim uplivom na lokalno okolje. Pozitivna stran globalizacije je izjemen tehnološki napredek, z druge strani nas lokalna okolja bogatijo s svojo kulturno raznovrstnostjo. Povezovanje globalnega in lokalnega na način, ki bo pomenil krepitev obeh, je izziv za naslednja desetletja.

Po besedah arhitekta Suhadolca gre za resnično aktualen pojav, ki nenazadnje kaže pot iz trenutnega stanja. Meni, da ima prav Slovenija v tem pogledu izjemno izhodišče. »Raznovrstnost naravne in kulturne krajine, nam v marsikaterem pogledu dajeta prednost celo pred nekaterimi razvitejšimi ekonomijami na zahodu,« je prepričan naš sogovornik. Seveda ob tem ne smemo mimo tega, da nosijo vsi, ki so udeleženi pri preoblikovanju podobe in vsebine naše pokrajine, izjemno odgovornost. Tako ima vloga arhitekta, oblikovalca, krajinarja, ne nazadnje investitorja bistveno večji pomen kot bi mislili.

 

Slovenija je poseljena izrazito razpršeno in širitev naselij je v preteklega pol stoletja bistveno vplivala na podobo kulturne krajine razlaga naš sogovornik. »Tu je potrebno omeniti predvsem prispevek individualne stanovanjske gradnje in samograditeljstva. Tri generacije samograditeljev so slovensko pokrajino namreč spremenile bolj kot vsa pretekla stoletja poselitve skupaj,« je prepričan arhitekt Suhadolc. »Gradnja lastne hiše, v preteklosti pogosto z lastnimi rokami, je v svoji nameri osredotočena izrazito navznoter, na izpolnitev stanovanjskih potreb investitorja. Širši prostorski kontekst v smislu umeščanja in oblikovanja glede na celoto naselja, je marsikdaj spregledan. Ta oblika gradnje zato potrebuje nekakšno revizijo in širšo razpravo.«

Pravi tudi, da bo individualna gradnja ostala del slovenske gradbene folklore tudi v prihodnje.

»Posamezni graditelji bodo tudi v prihodnosti vplivali na podobo naših krajev. Slovenci imamo danes izjemno zapletene predpise, s katerimi urejamo prostor. Njihovo dosledno upoštevanje pa ne zagotavlja dobro umeščene, dobro oblikovane in dobro izvedene arhitekture. O ključnih stvareh še vedno odloča tisti, ki gradi. In prav zato je informiran, odgovoren in kooperativen investitor danes hit. Ker sodelovanje z arhitektom pomeni nadgradnjo lastnih želja, s pogledom strokovnjaka in interesom okolice.«

Hiša = arhitektura

Dandanes je v navadi, da hiše poimenujemo, celo definiramo po tipu gradnje ali po njenih tehničnih lastnostih. Lesena, zidana, pasivna, nizko energijska, ekološka itd. Vidik varčne rabe energije je seveda pomemben in prav je, da mu posvetimo nekaj pozornosti. Kot razlaga Suhadolc za varčno rabo energije poskrbimo tudi izbiro takih gradiv, ki pred samo vgradnjo ne prepotujejo polovice sveta. »Lokalno okolje nam tudi v tem pogledu ponuja rešitev. Premišljena umestitev in oblikovanje objekta, ter uporaba lokalno dostopnih gradiv, lahko bistveno prispevata k manjšemu ekološkemu odtisu stavbe,« pojasnjuje naš sogovornik, ki še doda: »Naj pri tem vseeno poudarim, da je hiša v svoji celovitosti najprej arhitektura, zato naj bo arhitekturni vidik vedno v izhodišču načrtovanja.«

Sodelovanje nas krepi

Zgodovina nas uči, da vse največje zgodbe v življenju ljudi zrastejo iz medsebojnega sodelovanju. Gradnja hiše ni izjema, meni naš sogovornik. »Tradicija je plod skupnega napora. Tradicionalna podeželska naselja so raznolika, vendar skladna. Sodobna razpršena naselja so kaotična in razglašena. Tradicionalno naselje povezuje skupnost, med tem ko sodobno naselje povezuje infrastruktura, ki pa je v svojem bistvu nekaj, kar naj bi bilo v prostoru čim manj vidno, na površju čim manj prisotno,« pojasni Suhadolc in doda: »Nekateri graditelji vse to že danes dobro razumejo.«

Slovenci uspešno sledimo še eni smernici razvite Evrope. »V preteklih letih smo na mestih, kjer je naša zapuščina najbolje ohranjena, vzpostavili temelje kulturnega turizma. Po vseh regijah našega podeželja je v relativno kratkem času zrastlo nekaj zelo zanimivih konceptov s celovito turistično ponudbo, ki poleg zanimivih arhitekturnih prenov vključujejo tudi druga področja spoznavanja in udejstvovanja v lokalnem življenju, kot so kulinarika, delo na kmetiji, folklora in nenazadnje šport in rekreacija. Ljudje s celega sveta to prepoznavajo, cenijo in se radi vračajo,« pravi arhitekt Suhadolc.

»Če se bomo s podobnim pristopom lotili tudi prenov in gradenj lastnih domov, če bomo pri samem načrtovanju prestopili okvire utilitarizma in kataloške estetike, če bomo v izhodišče postavili vse vidike prostora in njegovega razvoja skozi čas, bomo s tem poskrbeli, da bo naša dežela ostala bogata in zanimiva tudi zanamcem,« sklene pogovor z nami.